O projektu

Deliti svoje izkušnje, zamisli, čustva z drugimi s pomočjo zgodbe je ena od temeljnih teženj človeka. Kot je zapisal Bruner: »Ljudje smo pripovedovalci, odrasli in otroci razvijamo jezik in se ga učimo, da bi pripovedovali zgodbe, ki so v nas.« S pomočjo zgodb osmišljamo preteklost in sedanjost, urejamo svoje misli in čustva. Kaos domišljije ukrotimo v zgodbo z začetkom in koncem, da jo lahko razumljivo delimo z drugimi ljudmi.

 

Projekt Pravljični studio je nastal iz prepričanja, da so prav otroci lahko zelo ustvarjalni pripovedovalci in da je zelo pomembno, da odrasli, učitelji in vzgojitelji, starši in stari starši, ta potencial prepoznamo in ga dejavno podpremo. Spodbujanje pripovedovanja pri otrocih ima namreč, kot dokazujejo številni raziskovalci, dolgoročne pozitivne posledice za razvoj otrokovega govora, kasneje pa tudi pismenosti in bralne kulture, s tem pa splošne učne uspešnosti šolajočih se otrok.

 

Pravljični studio je tako zasnovan kot laboratorijski projekt, v okviru katerega s počasnimi koraki in v stalnem dialogu z otroki, pedagogi in strokovnimi sodelavci raziskujemo, kako se otroci in odrasli družimo, spoznavamo, komuniciramo in učimo preko zgodb. Pri tem se posebej osredotočamo na razvoj premišljenih in likovno dovršenih kontekstov, pripovedovalskih elementov in iger, ki bi otroke podprli pri samostojnem pripovedovanju zgodb in jih k njemu spodbudili. Sproti pa ob tem nastaja v praksi potrjena in teoretično podkrepljena pedagoška metodologija, ki želi biti v pomoč in navdih strokovnim delavcem v šolstvu in staršem, ki bi radi pripovedovanje vnesli v pedagoški proces in družinski vsakdan.

 

Vsebinsko Pravljični studio izhaja iz ljudskih pravljic, predvsem iz evropske pripovedne tradicije. Motivno izredno bogata in raznolika pravljična zakladnica je neusahljiv vir motivov, pravljičnih junakov in svetov, (ne)srečnih začetkov in koncev, s tem pa dobro izhodišče in pomemben navdih za nove zgodbe otrok.

 

Posebno pozornost posvečamo slovenski pripovedni tradiciji. Pomembno se nam zdi, da otroci poznajo tudi pravljična in bajeslovna bitja, ki so, kot pripovedujejo zgodbe, poseljevala naše okolje in domišljijo ljudi. Pri tem pa ljudske pripovedne dediščine (oz. širše pripovedne tradicije) ne razumemo kot vsebinsko zaključene celote, s katero se otrok zgolj seznanja, ampak kot proces, znotraj katerega se pomeni in pripovedovalske rešitve zgodb ves čas spreminjajo in prilagajajo. Vanj so tudi otroci lahko vključeni kot enakovreden ustvarjalni člen, ki tvori lastno pripovedno kulturo in si po svoje ustvarjalno prilašča kolektivno znanje, ki mu pripada.