Beli konjiček

Nekoč je živela bela kobila, k’ je rodila belega konjička. In pol je šla … je šu ta beli konjiček … je začel hodit ven na pašnik, pa je zmeri gledu, da bi preskoču tisto ograjo. Pol je pa še, k’ je dost rasu, je še gospodarjeva hčerka začela nost sedlo na njega pa ga jahat. Pol se je pa enkrat odloču, da bo pa preskoču tisto ogrado, in k’ jo je preskoču, je teku tri dni pa tri noči, da je pršu do potočka, k’ je bla lih ta prava voda pa zlo sočna trava. In pol je šel jest, pol je šel pa spat. Ponoč’ je postal’ bl mrzlo, pa je šel zmeri globi, pol je šel en drevo bl globi v gozd. Pol drug dan je spet šel tečt, pa je pršu nazaj pa je spet začel pit. Pol je jedu, pol je šu spet spat. In t’ku so se dnevi pa noči podaljšale, dokler se ni enkrat zbudu pa je vidu, da je sneg zapadu. In pol je šel … je začel hodit domu, pa je postal lačen, pa ni mogu jest, k’ je bil sneg na trav’. Pol je pa skorej že obupal, k’ je zagledal v daljavi svoj dom in je, kukr se da hitr, steku k njemu. In pol so bla vrata zaprta in se je ulegu kr pred vhod. Pol drug dan je pršu pa gospodar pa ga nazaj noter pospremu.

Posnetek je nastal v okviru projekta Otroci pripovedujejo zgodbe na OŠ Rovte pod mentorstvom Anke Tušek.