Lisica in laži


Ana

| 8 let

ilustracija
Teja Milavec
objavljeno
20. aprila 2021

Kot vedno so se živali zbirale na gozdni jasi. Prišle so želve, sove, ptice so priletale iz dreves, ko je prišla še lažniva lisica. Medvedu se je zlagala, da je ... da je ... da je nekdo ukradel med. Zajčku se je zlagala, da bo ... da če te zadane strela, da ne umreš. Vsak dan je pač imela več laži. Lagala je in lagala, dokler ji živali niso nehale verjeti. Lagala je pa zato, ker ni imela mame in se nobeden ni ukvarjal z njo. Čez nekaj let je odšla k sovi poglavarki. Hodila je po gozdu in srečala živali. Živali so jo ... živali so jo vprašale, kam gre, zakaj gre tja, a lisica ni hotela odgovoriti. Hodila je in hodila in tako jo je našla. Na začetku jo je bilo najprej strah, a potem se je opogumila. Vprašala jo je: »Zakaj me druge živali ne marajo?« Sova je priletela in ji povedala: »Zato, ker lažeš. Opravičiti se jim moraš ali pa jim nekaj podariti.« »Ampak vendar, ne vem, kaj naj jim podarim, in ne vem, kako se opravičiti.« »Ja, če se ne boš opravičila in nehala lagati, te bo za vedno bolelo srce.« No, in je rekla: »No, prav, pa me nauči, kako se opravičiti.« »No, saj je vendar enostavno. Rečeš jim: 'Oprostite, živali, ker sem vam lagala. Ne bom več.' In boš videla, kaj ti bodo rekle.« »V redu, zmenjeno.« Hodila je po temni noči. Ko je prišla nazaj, je poiskala živali, se jim opravičila tako, kot ji je rekla sova, in potem so živali rekle: »Dobro, lagala si nam že dosti časa. In ker si se nam opravičila, ker je to bilo prav, te sprejmemo kot prijateljico.« Postali so dobri, dobri prijatelji. In tako je lisica nehala lagati. Konec.

Zgodba je bila izbrana na natečaju Povej in posnemi zgodbo!