Pošastni napad

Nekoč, za devetimi gorami, za devetimi vodami, za devetimi ribniki, za devetimi gorami, je živela pošast, ki je rekla: »O mejduš, kje jaz živim,« in se je odpravila. Pa je srečala srno pa jo je vprašala: »Kje pa je vas?« In je srna odgovorila: »Za devetimi gorami, za devetimi vodami, za devetimi ribniki stoji mala vasica, v kateri živi kraljevič.« A ta pošast je bila ropar in želela je ukrasti kraljestvo od kralja. Odpravila se je s svojo pošastno vojsko, da bi napadla vas in bi prevzela kraljestvo. Odšla je, in ko je prišla do vasice, je videla, da je velik zid. In je rekla: »Kako se bom čez ta zid sploh pritentala, če pa so tam stražarji?« In stražarji so jo slišali: »Ej, hitro, gremo, nekdo govori tam.« In ko so jo videli, se je začel velik spopad. Pošasti so uporabljale svoje strupene pljunke in so pljuvale, stražarji so pa sekali pošasti. Na koncu je ostalo pet stražarjev in tri pošasti. Te tri pošasti so zbežale spet domov. In glavni je rekel, da grejo še za devete- ... za devete...mi gorami in devetimi vodami je ... so ... je živela še ena kraljevska pošast. In je vprašal: »Kaj pa, če bi mi napadli grad?« In so se strinjali. In s tisočimi pošastmi so šli napast. Ko so prišli do zida, so vse pošasti zdirjale in podrle zid in vojake. Šle so v grad in začel se je spopad. Ko so vsi vojaki umrli, sta dve pošasti kralja ubili. Potem sta se začeli onidve prepirati, kdo bo kralj, in nista se mogli zmeniti. Kregali sta se, tepli, da se je vse podrelo. Skoraj se je vse podrelo, ko se je le vse spet podrlo. Vas je bila uničena. Pošast je govorila: »Ti si kriva!« »Ne, ti si kriva!« Prepirali so se, dokler niso ugotovili, da je zaradi njih nastal potres in nimajo več doma, ker je propadla Zemlja. Vse pošasti so obležale v vesolju, na Marsu in ne na Veneri.

Zgodba je bila izbrana na natečaju Povej in posnemi zgodbo!