Zgodba o izgubljenem tolažilnem darilu


Kolja

| 9 let

ilustracija
Anka Kočevar
objavljeno
30. maja 2020

Ko ima nekdo rojstni dan, drugi prejme tolažilno darilo. Ko je imel moj brat Ruben rojstni dan, sem bil zelo zelo zelo in še tisočkrat zelo vznemirjen, kaj bom, no, dobil. Na trnjih sem čakal, a darila ni in ni bilo. Grizel sem si nohte, pulil lase in na koncu mi je mama rekla, da se je to darilo … izgubilo, da se je izgubilo po pošti. Nek in, da bi to skrivnostno darilo lahko prišlo s Kitajske. Nekje tam v Indiji pa so ladjo zajeli gusarji. Moje tolažilno darilo je mirno počivalo v trebuhu ladje. Zavito je bilo v svetleč papir. Potem je prišel gusarski kapitan in videl darilo in si rekel:

»Ohohola, to bo pa lepo darilo za moje otroke.« Vse je spravil v torbo … in šel. Ko so njegovi otroci že mislili, da je to polno zlata in da so bogati, je prišla policija. »V imenu zakona!« »Kaj če neki otrok obupuje?« »Nehajte s tem ... bedaki nesramni!« »Pregledali te bomo, Morska vešča.«

Nato je gusar vse vrgel v morje, vse stresel v morje in kar se da hitro rekel: »Ha! Ha! Ha! zdaj pa iščite svoje ... morske kumare.« Na dnu pa je požrešna mečarica pojedla svetleč paket z mojim tolažilnim darilom. Potem je še bolj požrešna mečarica požrla naslednjo svetlečo ribo, ki jo je zagledala. To je bila v bistvu plastična vaba ribiča Pepeta.

Pepe jo je zvlekel na krov. Razparal ji je trebuh in videl: 32 plastičnih vrečk, 2 rakca, 4 na pol prebavljeni repi majhnih morskih psov, 45 eeeem majhnih in 45 majhnih sarvi sardel. In, kaj je najbolj pomembno: moj paket. S tolažilnim darilom. Grozno je zaudarjal. Eeeeuggh. Ogabno! [se prime za nos]. To zelo smrdi. A vseeno je lahko darilo za moje otroke [spusti nos], je rekel z zamašenim nosom. Nato je vse je prišel na svoj use dal na košaro na svojem motorju in se odpeljal. Vreum, vreum, vreeum, vrrreee-eeeem, se je zaslišalo. Hrup je bil tako glasen, da Pepe ni slišal, ko je tolažilno darilo padlo. Nato so ga pobrali - nato se je zakotalilo po cesti. Mimo se je pripeljal avtobus s starko s kuro, mestnimi godci in poštarjem. A - voznik avtobusa je nekaj naslišal: prtutuku pr pr čku pr čku pr čku fhhhh je ustavil. In potem so vsi prišli pogledat. »ŠšŠŠmmmentana!« je rekel voznik avtobus. »Porka DREK!« je rekal poštar. »Pooorka maadooonaaa,« je rekla starka s kuro. »Ššš jebela cesta,« so rekli mestni godci. »HEEEEJ!« je rekel poštar! »To je sigurno darilo, to je sigurno darilo … ta ta naslov poznam! Ruben ima … Tam živi mali Kolja! In njegov brat Ruben. Ruben ima danes rojstni dan! To je sigurno tolažilno darilo za Koljo.« In ga je odpeljal k meni. Ko je prišlo do mene … sem raztrgal uničen, smrdljiv, zmozgan, utrujen ovojni papir in k meni je skočil plišasti medvedek, plišasti medvedek, plišasti polarni medvedek Šapko. Šniif, šnif šnif.

Zgodba je bila izbrana na natečaju Povej in posnemi zgodbo!