Zvezdica Srebrnka se spusti z neba

Ime mi je Vidya in stara sem osem let pa pol. Danes vam bom povedala pravljico, ki se imenuje Zvezdica Srebrnka gre z neba. Nekoč, v davnih davnih časih, je živela zvezdica, ki ji je bilo ime Srebrnka. Nekega dne je Srebrnka prvič v svojem zvezdnem življenju zamudila zvezdnato šolo. Učiteljica je bila zelo huda nanjo, ker je zamudila, in rekla: »Če boš jutri zopet zamudila, boš morala iti k ravnatelju Kometu.« Potem je zvezdica Srebrnka celo noč delala, delala, a ko je ura odbila polnoč, je zaspala in zasijala, ker je bila najsvetlejša zvezda v zvezdni vasi. Naslednje jutro pa joj, zvezdica Srebrnka [je] spet zamudila. Hitro je vzela svojo zvezdnato torbo, svojo zvezdnato zapestnico in odhitela po zvezdnati poti naravnost proti zvezdnati šoli. Učiteljica je rekla, da tudi če ji je zelo zelo žal, mora iti k ravnatelju Kometu. Po šoli je spet morala ... je res morala iti k ravnatelju Kometu. Ravnatelj Komet je rekel: »Morala boš iti na zemljo in tam ostati, dokler se ne boš naučila priti pravočasno v šolo.« In res, deklica je odšla h kometu in komet je zaplaval proti zemlji. [zaigra na violino] Potem je zvezdico Srebrnko odložil v gozdu. Zvezdica Srebrnka je odšla po poti in si utirala pot, s trnjem je bila obdana, s koreninami in s travami in slastnimi gobami. Potem je prišla do mesteca. Zelo je bilo lepo, vodnjak – in cvetlice so rastle. Tam je zagledala dečka in ga poklicala: »Hej, ti, pridi!« Potem je rekel: »Ja, kaj pa je?« »Kako ti je ime?« je rekla ... je vprašala. »Ime mi je Mikec. Kaj pa želiš od mene?« Potem je deklica rekla ... Potem je Srebrnka rekla: »Me lahko prosim prosim naučiš, kako se šte- ... kako ne, da ... kako da ne [bom] zamudila v šolo?« Potem je rekel: »Ja, enostavno je to, čisto preprosto, samo budilko uporabiš.« »Kaj je pa to budilka?« »Je ne poznaš?« je rekel ... je vprašal fantek. Potem je rekla: »Ne, saj sem zvezda.« »O, zvezda, te pa še nikoli nisem videl. Potem pa te [bom] takoj naučil. Ura je tista, ki dela tik tak, tik tak in šteje ure. Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, pa tudi do več ur, do dvanajst, ampak zdaj ne bom tratil časa, ker moram iti na pouk.« Potem ji je dal v roke uro, ki je imela lepe kazalce. Bila je zlata, notri je imela ... eden je bil zlat kazalec, drugi, manjši, je bil pa srebrn. Potem je prišel komet in deklica je bila zelo vesela kometa. In sta odfrčala navzgor. [zaigra na violino] Tako se je slišalo. Potem pa so prišli do neba. Tam je bila velika zabava. Zvezdica Srebrnka se je začudila: »Ja, kaj pa je to?« Potem so ji vsi rekli, da je presenečenje, ker je prišla. In od takrat naprej so vse vse zvezdice poznale budilko in nobena zvezdica ni nikoli več zamudila šole. Upam, da vam je bila zgodbica všeč, in adijo.

Zgodba je bila izbrana na natečaju Povej in posnemi zgodbo!